Nevarne naravne snovi v »zdravi« hrani
Danes se pogosto srečujemo z besedami zdrava prehrana, ekološka hrana, bio tukaj bio tam. Vsak človek si te pojme razlaga na svoj način in konec koncev je tako tudi prav, saj vsaka hrana pokaže različne učinke na telo pri različnih ljudeh, tako pozitivne kot tudi negativne. Tudi “zdrava” hrana lahko pri določenih občutljivih posameznikih povzroča težave podobno kot jo povzroča umetno proizvedena hrana. Ekološko pridelana hrana brez pesticidov in herbicidov povečuje možnost, da se v sadju in zelenjavi proizvedejo večje količine naravnih salicilatov, ki rastlino varujejo pred okoljskimi dejavniki. V nadaljevanju tega prispevka boste lahko prebrali, da tudi ekološka hrana ni nujno najboljša izbira za ljudi s povečano občutljivostjo na določeno vrsto snovi v hrani.
In kaj je temu vzrok?
Kemijska sestava različnih prehrambenih proizvodov, tudi sadja in zelenjave, je zelo različna. Med naravne snovi, prisotne v večini vrste hrane, ki povzročajo pri določenih ljudeh negativne reakcije v telesu, uvrščamo salicilate, amine in glutamat. Vse te naravno prisotne snovi naredijo hrano okusnejšo in barvitejšo, zato je na naših jedilnikih prisotna v večjih količinah, kot si dejansko predstavljamo. Ljudje, ki so občutljivi na te naravne snovi v hrani so pogosto občutljivi tudi na enega ali več aditivov, ki se vedno pogosteje pojavljajo v industrijsko pripravljeni hrani.
Katera hrana vsebuje te “nevarne” naravne snovi?
Salicilati – so družina kemičnih snovi, ki jih najdemo v rastlinah, torej različnem sadju, zelenjavi, zeliščih, začimbah, oreščkih, medu, marmeladah, čaju, kvasu, sokovih, vinu in pivu pa tudi nekaterih zdravilih kot je npr. Aspirin. Z zorenjem sadja se količina salicilatov zmanjšuje.
Amini – nastanejo ob razpadu proteinov in pri fermentaciji, zato so prisotni v sirih, čokoladi, vinu, pivu, kvasu in ribjih izdelkih. Prisotni so tudi pri nekaterih vrstah sadja in zelenjave (npr. banane, paradižnik, avokado), kjer se njihova količina z zorenjem povečuje.
Glutamat – je aminokislina, gradbena enota proteinov in zato prisotna skoraj v večini hrane. V obliki mononatrijevega glutamata se ga uporablja kot aditiv za izboljšanje okusa raznih industrijsko pripravljenih juh in omak.
Verjetno ste sedaj, ko ste prebrali zgornje trditve, ugotovili, da veliko hrane sploh več ne preostane, ki bi bila čista vseh teh naravnih snovi. Ugotovili ste prav, od sadja nam ostane le še hruška, pa še ta najbolje olupljena, pri zelenjavi je izbor malo večji, npr. krompir, fižol, zelje, por in česen, od mesa je najboljša izbira kunčevina, mlada govedina, domači piščanec in ovčetina. Ostane nam še jajce, pa nekaj morskih sadežev in belih rib, makova semena, indijski oreščki, sol in nekaj začimb, sončnično olje, leča pa še kaj malega bi se našlo. In seveda veliko vode 😉
In zakaj potem ne zbolimo vsi ljudje?
Nekateri posamezniki se rodijo z bolj občutljivim organizmom kot drugi in zato bolj reagirajo na snovi v hrani. Nagnjenost k temu je verjetno podedovana, ampak tukaj ne smemo izključiti okoljskih dejavnikov, ki lahko privedejo do pojava občutljivosti na različni stopnji v življenju. Na primer, pri ženskah se pogosto pojavi negativna reakcija na različno hrano v rodnem obdobju, kar pripisujejo hormonskim spremembam. Zavedati se moramo, da majhne količine naravnih snovi v hrani ne sprožijo reakcijo takoj po zaužitju, kot se to pojavi pri alergijah, ampak se snovi kopičijo v našem telesu vse do tedaj, ko presežemo prag. Takrat se začno kazati prve spremembe v našem organizmu, lahko so to spremembe na koži, razna vnetja, glavoboli, trebušni krči, živčnost in drugo.
Kaj lahko naredimo?
Če se nam pojavijo zdravstvene težave, za katere zdravniki ne najdejo pravega vzroka, lahko poskusimo z izločevalnimi dietami, a vedno se je potrebno o tem prej posvetovati z zdravnikom. Z izločevalno dieto poskusimo ugotoviti, če je vzrok težavam morda občutljivost našega organizma na posamezno kemijsko sestavino v hrani, po kateri pogosto posegamo in se kopiči v našem telesu. Na spletu lahko najdemo kar nekaj primerov dobre prakse uporabe izločevalnih diet. Med vsemi publikacijami, kar sem jih uspela do sedaj poiskati in prebrati, bi priporočala knjigo RPAH Elimination Diet Handbook, ki jo je napisala Anne Swain iz bolnišnice Royal Prince Alfred Hospital v Avstraliji. Nekatere informacije v tej knjigi so popolnoma spremenile moj pogled na “zdravo” prehrano kot sem jo poznala prej.
Če ugotovimo, da je vzrok naših težav določena vrsta naravnih snovi v hrani, naj se ne omejimo pri prehranjevanju in še zlasti ne pri druženju z družino in prijatelji ob kosilih in večerjah. Poiščimo si recepte, ki našemu organizmu odgovarjajo, bodimo eksperimentalni in začnimo uživati pri poskusih v kuhinji, saj kuharski recept ni nič drugega kot navodilo za uspešno izvedbo eksperimenta.