Kuhinja kot prostor rutine, ne veselja

Kuhinja je prostor, kjer se veliko dogaja. Tam se začne dan in tam se pogosto tudi konča. Vmes se kuha, pogreva, pospravlja, briše pult in išče ideje, kaj dati na mizo. Dolgo sem jo dojemala kot srce doma. Potem pa je počasi postala nekaj drugega. Samo še prostor rutine.

Vstopiš vanjo skoraj avtomatsko. Odpreš hladilnik, čeprav ne veš točno, kaj iščeš. Pogledaš police, vzameš prvo stvar, ki pride pod roko, in začneš delati čisto rutinsko. Ne zato, ker bi ti bilo v veselje, ampak ker je treba. Ker je ura toliko. Ker bodo drugi lačni. Ker je to pač del dneva.

In nič od tega ni narobe. Kuhinja ne rabi biti vedno navdih. Težava nastane takrat, ko v njej ne čutiš več ničesar. Ne veselja, ne zanimanja, ne povezave. Samo še opravilo za opravilo.

Veliko ljudi v takem trenutku misli, da je problem v kuhanju. Da bi potrebovali nove recepte, nove ideje, nove pripomočke. Včasih to pomaga. Pogosto pa ne. Ker utrujenost ne pride iz pomanjkanja idej, ampak iz občutka, da se ves čas vrtiš v istem krogu.

Ko kuhaš iz rutine, pogosto kuhaš tudi zase iz rutine. Ješ, ker je čas. Ne zato, ker si lačna. Ne zato, ker ti paše. Samo zato, ker je to naslednja stvar na seznamu. In sčasoma se zgodi, da kuhinja postane še en prostor, kjer daješ, ne da bi se ob tem napolnila.

Zanimivo je, da se sprememba pogosto ne začne z drugačnim kuhanjem, ampak z drugačnim odnosom. Z majhnimi premiki. Z dovoljenjem, da kakšen dan poenostaviš. Da kakšen obrok ni popoln. Da si v kuhinji ne postaviš naloge, ampak si dovoliš trenutek brez pričakovanj.

Kuhinja ni problem. Rutina sama po sebi tudi ne. Težava nastane, ko v tej rutini izgubiš stik s sabo. Ko ne opaziš več, kako si, ker si preveč zaposlena s tem, da vse teče.

Če imaš ob tem zapisu občutek, da je kuhinja postala samo še prostor obveznosti in ne več prostor, kjer si vsaj malo tudi ti, si lahko tukaj vzameš nekaj minut samo zase.

👉 Mogoče je čas, da za trenutek pomisliš nase.